 iz Planinske jame – vzorec tanatocenoze.jpg.jpg) |
Vodni jamski polžki (Hydrobiidae) iz Planinske jame – vzorec tanatocenoze inv. št.: NMPo / Bi:Mol-116 dolžina primerkov: 2–3 mm Planinska jama – Rakov rokav (kat št. 748), 20. 2. 2008 Polak S. leg. / Polak S. det. V Planinski jami ob bregovih podzemeljske Unice lahko najdemo cele sipine praznih hišic jamskih vodnih polžkov – tako imenovanih tanatocenoz. V vzorcu so vrste z znanstvenimi imeni Belgrandiella kusceri, B. fontinalis, Hauffenia michleri, Neohoratia subpiscinalis, Hadziella ephippiostoma, Iglica luxurians in Acroloxus tetensi. Foto: S. Polak |
 |
Veliki vrtni polž (Helix pomatia) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-001 višina hišice: 40 mm, širina hišice: 35 mm Kalec, Zagorje, UTM: VL45, 31. 11. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Veliki vrtni polž je naš največji polž in je na Notranjskem in Primorskem splošno razširjena vrsta. Živi v vlažnejših in z vegetacijo bogatih okoljih. Na Notranjskem sega tudi v višje ležeče kraje. Prezimi tako, da se zarije v prst in si vhod v hišico zadela z apnenčastim pokrovčkom. Na slovenski obali srečamo še dve drugi podobni vrsti. Foto: S. Polak |
 |
Mali vrtni polž (Cepaea nemoralis) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-009 višina hišic: 19–22 mm, širina hišic: 21–25 mm, v vzorcu je 11 primerkov Izvir reke Pivke, Zagorje, UTM: VL35, 23. 10. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Mali vrtni polž je na Notranjskem in Primorskem splošno razširjena in občasno pogosta vrsta. Živi v nižinah, po grmiščih in odprti gozdnati pa tudi v kulturni krajini. Barva hišice je rumena, pogosto z rdečkastim tonom, vzorci rjavih črt pa so lahko zelo variabilni. Za vrsto je značilna temna obarvanost ustja. Foto: S. Polak |
 |
Fruticola fruticum (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-006 višina hišic: 10–20 mm, širina hišic: 13–25 mm, v vzorcu so 3 primerki Kalec ob reki Pivki, Zagorje, UTM: VL45, 23. 10. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Prazna hišica te vrste polža je bela in deloma prosojna. Ko je polž še živ, se skozi lupinico vidi tkivo rumenkasto zelenega polža z značilnimi temnimi madeži. Vrsto najdemo po grmiščih v odprti krajini, zlasti ob vodah, saj je vrsta občutljiva na sušo. Na Notranjskem živi v nižinah ob rekah in po močvirjih. V starejši literaturi vrsto najdemo pod imenom Bradybaena fruticum. Foto: S. Polak |
 |
Kartuzovka (Monacha cartusiana) (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-017 višina hišic: 7–8 mm, širina hišic: 11–13 mm, v vzorcu je 6 primerkov Koritnice, Knežak, UTM: VL45, 23. 10. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Prazna hišica polža je bela, deloma prosojna z značilnim odebeljenim belim in temnorjavo obarvanim zaključenim ustnim robom. Pri živem polžu se skozi lupinico vidi svetlo rjavo tkivo s temnimi in rumenimi lisami. Vrsta je zelo pogosta na suhih ekstenzivnih travnikih in kraških pašnikih. Ob močni pripeki in suši se polži povzpnejo na travne bilke, saj je tam temperatura nižja kot pri tleh. Foto: S. Polak |
 |
Xerolenta obvia (Menke, 1828) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-016 višina hišic: 5–8 mm, širina hišic: 12–15 mm, v vzorcu je 8 primerkov Koritnice, Knežak, UTM: VL45, 23. 10. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica polža je nizka, navadno bela z temnorjavimi krožnimi pasovi, toda pogosto v isti populaciji najdemo tudi povem bele primerke. Popek na spodnji strani hišice je širok in globok. Na Notranjskem to vrsto polža najdemo po nižinah, v večjih kolonijah na suhih kraških travnikih in pašnikih. Na Primorskem je vrsta pogostejša. Polž je aktivnejši v zimski polovici leta, poleti pa le ob deževnem vremenu. V starejši literaturi vrsto najdemo pod imenom Helicella obvia. Foto: S. Polak |
 |
Helicodonta obvoluta (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-026 višina hišic: 6–7 mm, širina hišic: 12–14 mm, v vzorcu je 6 primerkov Suha reber, Koritnice, UTM: VL45, 2. 2. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica polža je nizka z rahlo vbočenim vrhom. Lupinice svežih primerkov so temno rožene barve in posute s štrlečimi dlačicami. Starejše lupinice mrtvih polžev izgubijo dlačice in postanejo belkaste barve. Ustje hišice je značilno trikotno valovito oblikovano, svetlejše in odebeljeno. Popek na spodnji strani hišice je širok in globok. Na Notranjskem in Primorskem je ta vrsta splošno razširjena po gozdovih in grmiščih, tudi v višjih gorskih predelih. Najdemo jih zlasti v stelji, pod odpadlo vegetacijo in med skalovjem. Foto: S. Polak |
 |
Euomphalia strigella (Draparnaud, 1801) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-007 višina hišic: 12–17 mm, širina hišic: 16–20 mm, v vzorcu so 3 primerki Boršt pod Tuščakom, Koritnice, UTM: VL45, 31. 11. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica polža je rumenkasto siva do svetlo rjava, delno prosojna, z globokim popkom, ki je širok za 1/5 premera hišice. Lupinice neodraslih primerkov so posute s štrlečimi dlačicami. Polž je sicer svetlo rjave barve s temnejšimi tentakli. Za razliko od podobnih vrst ima ta vrsta spodnje tentakle nenavadno dolge. Na Notranjskem in Primorskem je vrsta splošno razširjena po presvetljenih listopadnih gozdovih ter vlažnejših in zasenčenih grmiščih. Foto: S. Polak |
 |
Chilostoma illyricum (Stabile, 1864) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-008 višina hišic: 15–18 mm, širina hišic: 25–29 mm, v vzorcu so 4 primerki Sela pri Knežaku, Knežak, UTM: VL35, 2. 2. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Ta polž sodi med naše pogostejše in zaradi velikosti najbolj opazne gozdne vrste polžev. Po obodu bleščeče lupine poteka rdečkasta črta znotraj rahlo svetlejšega pasu. Lupina ima značilno povešen belo obarvan ustni rob. Telo polža je modrikasto sivo. V literaturi najdemo to vrsto polža tudi pod imenoma Helicigona planospira illyrica ali Campylaea planospira illyrica. Foto: S. Polak |
 |
Chilostoma intermedium (Pfeifer, 1828) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-013 višina hišic: 9–10 mm, širina hišic: 15–17 mm, v vzorcu so 3 primerki Kamni vrh (1080 m), Koritnice, UTM: VL45, 1. 10. 1988 Polak S. leg. / Polak S. det. Lupina je značilno sploščena, gladka z izrazito povešenim belim ustnim robom. Po roženo beli površini so posejane tri praviloma pretrgane spiralne črte v obliki lis, ki pa so pogosto tudi zabrisane. Vrsta je razširjena od vzhodnega dela Italije do zahodnega dela Slovenije. Na Notranjskem in Primorskem polži te vrste živijo kolonijsko točkovno po skalovjih, prepadih in cestnih usekih, kjer se hranijo z mahovi. Najdemo jih tudi v goratem svetu. V starejši literaturi vrsto najdemo pod imenom Helicigona intermedia. Foto: S. Polak |
 |
Chondrula tridens (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-063 višina hišic: 11 mm, širina hišic: 4,5 mm, v vzorcu so 3 primerki Tuščak, Bač, UTM: VL45, 6. 2. 1986 Polak S. leg. / Polak S. det. Vrst majhnih polžev valjaste oblike je na Notranjskem in Primorskem veliko. Vrsto Chondrula tridens prepoznamo po večji hišici in značilnih treh izrazitih zobcih v svetlo obarvanem izrazitem ustju. Hišica je pravilno vretenasta s 7 do 8 plitvimi zavoji in neizrazitimi šivi. Površina hišice je rahlo progasta, skoraj gladka. Vrsta je značilna za sončna in suha kraška travišča, vendar se na površini pojavlja le ob toplih in vlažnih dneh. Hrani se z mrtvimi rastlinskimi deli. Foto: S. Polak |
 |
Granaria frumentum (Draparnaud, 1801) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-047 višina hišic: 8 mm, širina hišic: 3 mm, v vzorcu je 8 primerkov Pesišča (906 m), pod steno, Koritnice, UTM: VL45, 1. 2. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica te vrste je vretenasta, z bolj izbočenimi zavoji in po lupinici pravilno, a plitvo rebrasta. V svetlem izrazitem ustju ima 8 lepo vidnih zobcev ali lamel. Živi na suhih sončnih traviščih na apnencu in sicer med travo in kamenjem. Na Notranjskem in Primorskem je vrsta zelo pogosta. Pri nas naj bi živela oblika Granaria frumentum Illyrica (Rossmässler, 1836), vendar je status tega taksona še nedorečen. Foto: S. Polak |
 |
Sphyradium doliolum (Bruguière, 1792) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-040 višina hišic: 4,5–6 mm, širina hišic: 2–3 mm, v vzorcu je 11 primerkov Kalec, Zagorje, UTM: VL45, 31. 10. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Za to vrsto, ki je bila do nedavnega uvrščena v rod Orcula, je značilno naraščanje širine zavojev od ustja proti vrhu, zato je hišica najširša blizu vrha. Sveže hišice so rožene barve, z izrazito enakomerno rebrastimi zavoji in belim odebeljenim ustjem, ki ima tri izrazite lamele. Hišice juvenilnih primerkov so bodičaste. Na Notranjskem in Primorskem je vrsta pogosta zlasti v stelji po gozdovih, grmiščih in meliščih. Vrsta je kalcifilna. Foto: S. Polak |
 |
Odontocyclas kokeilli (Rossmässler, 1836) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-044 višina hišic: 3–4 mm, širina hišic: 2–3 mm, v vzorcu sta 2 primerka Raša, melišče, Koritnice, UTM: VL45, 6. 6. 2985 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica tega drobnega polžka je značilne široko stožčaste oblike, s široko odprtim in globokim popkom ter številnimi močnimi lamelami v ustju. Živi v mahu med kamenjem v vlažnih okoljih in je omejena na kraška območja z apnencem. Vrsta je endemit območja od jugozahodnih Alp do srednje Dalmacije. Foto: S. Polak |
 |
Medora macascariensis (Sowerby, 1828) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-071 višina hišic: 5–20 mm, širina hišic: 2,4–5 mm, v vzorcu je 5 primerkov Devin (1082 m) pod steno, Mašun, UTM: VL45, 3. 11. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Med polži zaklepnicami, za katere je značilna dolgo vretenasta hišica in posebna struktura zaklepa v ustju, sodi Medora med naše največje vrste. Lupinica sestavlja 9 do 10 gladkih zavojev svetlo sive barve z rahlim vijoličastim nadihom, vrat pa ima grobo grebenast. Ustje je okroglo in široko odprto ter roženo obarvano. Ta vrsta živi izrazito lokalno na sončnih izpostavljenih ostenjih in prepadih. Na Notranjskem velja za zelo redko na Primorskem pa nekoliko pogostejšo vrsto. Foto: S. Polak |
 |
Ruthenica filograna (Rossmässler, 1836) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-070 višina hišic: 7,5–9 mm, širina hišic: 2,0–2,2 mm, v vzorcu je 12 primerkov Kalec, Zagorje, UTM: VL45, 21. 10. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Med zaklepnicami sodi ta vrsta med manjše in izrazito kalcifilne vrste. Roženo rjava hišica je močno in grobo rebrasta, vrh pa ima koničasto zašiljen in ni rebrast. Vrsta je na Notranjskem in Primorskem relativno pogosta, najdemo pa jo v stelji med kamni in v mrtvem lesu tako v gozdovih, kot po grmiščih zlasti v višjih predelih. Podobno rebrastih je v Sloveniji še več vrst zaklepnic. Foto: S. Polak |
 |
Discus perspectivus (Megerle von Mühlfeld, 1816) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-075 višina hišic: 1,5–1,9 mm, širina hišic: 5,5–6,5 mm, v vzorcu je 9 primerkov Kalec, Zagorje, UTM: VL45, 3. 11. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Ta vrsta drobnega polžka ima značilno diskasto sploščeno obliko hišice z izrazitim ostrim gredljem na zunanjem obodu. Ustje hišice je rombično, popek pa zelo širok in odprt. Vrsta sodi med naše bolj pogoste vrste polžev, če le presejemo steljo nabrano v gozdovih in po grmiščih na karbonatnih tleh. Najdemo jih tudi v mahu in pod lubjem trhlih dreves. Foto: S. Polak |
 |
Zebrovka (Zebrina detrita) (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-003 višina hišic: 15–23 mm, širina hišic: 8–11 mm, v vzorcu so 3 primerki Raša, Koritnice, UTM: VL45, 1. 10. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišica zebrovk je visoko pravilno stožčasta, v osnovi bleščeče bele barve, pogosto z rjavkastimi radialnimi lisami. Proge na hišicah mrtvih polžev navadno obledijo. Vrsta živi na suhih ter toplih kraških travnikih in pašnikih. Poleti živali pred vročino zlezejo visoko na travne bilke in z njih značilno visijo. V Sloveniji je vrsta razširjena izrazito lokalno in kolonijsko. Zaraščanje kraških travišč jo je marsikje prizadelo in na mnogih znanih nahajališčih je lokalno že izginila. Foto: S. Polak |
 |
Želodčarka (Poiretia cornea) (Brumati, 1838) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-002 višina hišic: 29–34 mm, širina hišic: 8–11 mm, v vzorcu sta 2 primerka Sela pri Knežaku, Knežak, UTM: VL35, 2. 5. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Lupina želodčarke je visoko stožčasta in spominja na škofovsko kapo. Tanke prosojne lupine živih primerkov so rožene barve, s časom pa prazne lupine postanejo bele. Žival je rumeno oranžne barve. Hrani se z drugimi polži. Vrsta je razširjena od Tržaškega krasa do Albanije. Na Notranjskem je redka, na Primorskem pa pogostejša, a razširjena lokalno zlasti po toplejših kraških območjih. V starejši literaturi vrsto najdemo pod imenom Poiretia algira. Foto: S. Polak |
 |
Velik pasar (Aegopis verticillus) (Lamarck, 1822) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-011 višina hišic: 12–22 mm, širina hišic: 19–33 mm, v vzorcu je 6 primerkov Krulcev laz, Mašun, UTM: VL55, 1. 9. 1988 Polak S. leg. / Polak S. det. Zaradi velikosti sodi ta vrsta polža med naše najbolj opazne gozdne vrste polžev. Lupina je po zgornjem obodu rumeno rjava in opazno fino rebrasta, medtem ko je po spodnji strani gladka in bleščeča. Značilne so svetlejše obarvane rastne linije. Ustni rob lupine je oster in ni povešen. Telo polža je temno sive do skoraj črne barve. Foto: S. Polak |
 |
Kraški pasar (Aegopis croaticus) (Férussac, 1832) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-012 višina hišic: 7–11 mm, širina hišic: 14–22 mm, v vzorcu je 7 primerkov Pesišča (906 m), Koritnice, UTM: VL45, 28. 1. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Lupina je po zgornjem obodu svetlo roženo rjava in drobno fino mrežasta, medtem ko je po spodnji strani gladka. Mladostni primerki so po zunanjem obodu lupine izrazito gredljasti, pri odraslih pa bolj zaokroženi. Po obodu ob gredlju je svetlejša proga. Vrsta je endemit zahodnega dela Dinarskega gorstva. Živi med kamenjem v gozdovih na kraških območjih, zlasti po meliščih, prepadih in ostenjih. Zateka se tudi v vhodne dele kraških jam. Lupina je manjša in bolj sploščena od gozdne vrste Aegopis verticillus. Foto: S. Polak |
 |
Navadna polžica (Cochlicopa lubrica) (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-062 višina hišic: 5–6 mm, širina hišic: 2,4–2,9 mm, v vzorcu je 15 primerkov Kalec, Zagorje, UTM: VL45, 2. 2. 1985 Polak S. leg. / Polak S. det. Polžica je zelo pogosta vrsta polža, ki živi na travnikih in gozdnih jasah, navadno na bolj vlažnih mestih. Hišica je pravilne vretenaste oblike, bleščeče rožene barve in ustjem brez zobcev. Na Notranjskem in Primorskem živita še dve zelo podobni vrsti, od katerih ena živi na bolj suhih termofilnih okoljih, druga pa v močvirjih. Foto: S. Polak |
 |
Veliki mlakar (Lymnaea stagnatilis) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-120 višina hišic: 42–45 mm, širina hišic: 19–21 mm, v vzorcu so 3 primerki Goričica, naplavine, Cerkniško jezero, UTM: VL56, 23. 7. 1994 Vaupotič M. leg. / Vaupotič M. det. Veliki mlakar je največja in zlahka prepoznavna vrsta vodnega polža. Hišica je koničasta s konkavnimi robovi in široko odprtim ustjem. Na Cerkniškem jezeru je vrsta zelo pogosta in njihove prazne hišice brez težav najdemo v jezerskih naplavinah. Primerki so zelo veliki, in njihove hišice imajo razmeroma tanke stene. Plitve in z vegetacijo bogate vode jezera tej vrsti zelo ustrezajo. Foto: S. Polak |
 |
Uhati mlakar (Radix auricularia) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-180 višina hišic: 17–32 mm, širina hišic: 12–24 mm, v vzorcu je 18 primerkov Reka Rak pri Velikem naravnem mostu, Rakov Škocjan, UTM: VL47, 6. 10. 2019 Polak S. leg. / Polak S. det. Uhati mlakar je zlahka prepoznavna velika vrsta vodnega polža z značilnim ušesasto razširjenim ustjem. Hišica je pri mladostnih primerkih bolj koničasta, ustje pa manj razširjeno. Vrsti ustreza muljasto dno stoječih voda in počasti tekočih rek, kjer se hrani z zelenimi algami in protozoji. Vrsta je v spodnjem upočasnjenem delu reke Rak pogosta, na Cerkniškem jezeru pa redka. Foto: S. Polak |
 |
Navadni mlakar (Radix labiata) (Rossmässler, 1835) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-018 višina hišic: 19–21 mm, širina hišic: 9–11 mm, v vzorcu so 3 primerki Žlebovi, izviri pod steno, Šembije, UTM: VL45, 27. 3. 1994 Polak S. leg. / Polak S. det. Vodnih polžev mlakarjev je v Sloveniji več podobnih vrst. Za to vrsto je značilna roženo rjava barva s širokim ustjem hišice, ki je visoko za 2/3 višine hišice. Vrsta dobro prenaša tudi obdobja izsušitve, zato jo najdemo tudi v manjših stoječih in počasti tekočih vodah s kamenjem in vegetacijo, ki občasno presahnejo. Hrani se z nitastimi zelenimi algami. Vrsta je pogosta in razširjena po celi Evropi. Foto: S. Polak |
 |
Robati svitek (Planorbis carinatus) (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-111 višina hišic: 21–31 mm, širina hišic: 18–25 mm, v vzorcu je 17 primerkov Goričica, Cerkniško jezero, UTM: VL56, 23. 7. 1994 Vaupotič M. leg. / Vaupotič M. det. Robati svitek je v vseh predelih Cerkniškega jezera zelo pogost in najštevilčnejši predstavnik družine polžev svitkov tudi v naplavinah ob bregovih jezera. Hišica te vrste je izrazito ploščata z značilnim ostrim robom – gredljem na zunanjem obodu hišice. Vrsti ustrezajo stoječe ali počasti tekoče vode z muljem in bogato vegetacijo, slabše pa prenaša občasne izsušitve. Na Cerkniškem jezeru živijo tudi druge bolj ali manj podobne vrste vodnih polžev svitkov. Foto: S. Polak |
 |
Živorodna kalužnica (Viviparus contectus) (Millet, 1813) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-032 višina hišic: 21–31 mm, širina hišic: 18–25 mm, v vzorcu je 12 primerkov Goričica, Cerkniško jezero, UTM: VL56, 11. 4. 1994 Polak S. leg. / Polak S. det. Živorodna kalužnica je vodni polž predškrgar in ima rožen pokrovček – operkulum, s katerim se lahko tesno zapre v hišico. Kalužnice tako lahko brez težav preživijo tudi obdobja, ko Cerkniško jezero presahne. Vrsta je sicer na Cerkniškem jezeru zelo pogosta. Na osnovi primerkov s Cerkniškega jezera je bila opisana posebna podvrsta V. contecta carnioloca Bourguignat 1880, ki pa je bila kasneje revidirana z vrsto V. vivipara. Ker imajo primerki hišic s Cerkniškega jezera izrazito koničast vrh, sem Notranjske primerke uvrstil v vrsto Viviparus cotectus. Foto: S. Polak |
 |
Okrogloustka (Pomatias elegans) (Müller, 1774) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-005 višina hišic: 12–14 mm, širina hišic: 8–9 mm, v vzorcu so 4 primerki Žlebovi, Šembije, UTM: VL45, 27. 3. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Okrogloustke sodijo med polže predškrgarje (Prosobranchia), ki imajo večino predstavnikov v morjih. Za to skupino so značilni pokrovčki – operkuli, s katerimi se lahko živali tesno zaprejo v hišico. Pokrovček ima izrazite koncentrične rastne proge. Hišica je pravilno visoko spiralno zavita, ustje pa okroglo. V Sloveniji živi le ena vrsta, ki je na Primorskem relativno pogosta, na Notranjskem pa so nahajališča lokalna v toplejših vlažnih predelih. Foto: S. Polak |
 |
Tržaški sadar (Cochlostoma tergestinus) (Westerlund, 1878) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-074 višina hišic: 1,5–1,9 mm, širina hišic: 5,5–6,5 mm, v vzorcu sta 2 primerka Suha reber, Koritnice, UTM: VL45, 8. 11. 1984 Polak S. leg. / Polak S. det. Hišice polžkov sadarjev so značilne trikotno konične oblike s širokim okroglim ustjem. Našli jih bomo skoraj na slehernem ostenju iz apnenca pa tudi po drevesnih deblih. Hišice so navadno bolj ali manj grobo prečno rebraste, ustje pa ušesasto okroglo razširjeno. Polžek se v hišico lahko tesno zapre z roženim pokrovčkom. V Sloveniji najdemo 9 zelo podobnih in težko razločljivih vrst tega rodu. Vrsta tržaški sadar je na Notranjskem in Primorskem zelo pogosta. Na toplih obsijanih stenah ob vlažnem vremenu strgajo skalne lišaje. Foto: S. Polak |
 |
Slikarski škržek (Unio pictorum) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-181 dolžina lupine: do 112 mm, višina lupine: do 51 mm, debelina školjke: do 36 mm, v vzorcu je 18 primerkov Reka Pivka pred Postojnsko jamo, Postojna, UTM: VL37, 23. 8. 2011 Polak S. leg. / Polak S. det. Ime slikarski je dobil, ker so slikarji nekoč v lupinah te školjke mešali barve. Lupine te sladkovodne školjke so variabilne po obliki in barvi. Lupina je debela, izrazito eliptično podolgovata in praviloma daljša od dvakratne višine. Na sklepu pa ima izrazite sklepne zobce. Živijo zakopane v muljast in peščen substrat, kjer filtrirajo vodo, a se lahko z močno nogo tudi relativno hitro premikajo. Na Notranjskem in Primorskem jih najdemo v večjih rekah kot so Nanoščica, Pivka in Unica. Na Cerkniškem jezeru ne živi. Foto: S. Polak |
 |
Navadni škržek (Unio crassus) (Philipsson, 1788) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-183 dolžina lupine: 40 mm, višina lupine: 24 mm, debelina školjke: 18 mm, v vzorcu je le leva lupina 1 primerka Žejna dolina v potoku, Hotedršica, UTM: VL38, 12. 5. 2020 Polak S. leg. / Polak S. det. Navadni škržek je manjša vrsta sladkovodne školjke od slikarskega škržka. Lupine so navadno temnejše rjave barve, ledvičasto podolgovate in krajše od dvakratne višine. Vrhovi lupin so pogosto erodirani tudi pri živih primerkih. Ustrezajo ji manjše, čistejše in hitreje tekoče reke in potoki ter peščeno in kamnito dno, kjer se vkopavajo med kamenje. Kraški škržek je ogrožena vrsta in uvrščena na seznam vrst Natura 2000. Foto: S. Polak |
 |
Velika brezzobka (Anodonta cygnea) (Linnaeus, 1758) inv. št.: NMPo / Bi: Mol-182 dolžina lupine: do 157 mm, višina lupine: do 80 mm, debelina školjke: do 48 mm, v vzorcu je 5 primerkov Reka Pivka v Postojnski jami, Postojna, UTM: VL37, 23. 8. 2011 Polak S. leg. / Polak S. det. Za razliko od škržkov, brezzobke na sklepu lupine nimajo sklepnih zobcev. Lupina je ovalno podolgovata, tanjša in bolj ploščata. Doseže lahko do 20 centimetrov v dolžino. Najdemo jo v počasi tekočih rekah, saj ji ustreza bolj blatno in muljasto dno od podobnih škržkov. Vrsti lahko uspevata tudi skupaj, kot je to primer v spodnjem delu reke Pivke. Prenese tudi večje organsko onesnaženje. V mulju struge reke Pivke v Postojnski jami so veliki nanosi praznih lupin te vrste školjke. Foto: S. Polak |
