Pregledna razstava avtorjevih izbranih del je plod sodelovanja med kiparjem »s Krasa« in kustosom muzeja, umetnostnim zgodovinarjem Tinetom Kalužo. Umetnik Milenko Kočevar živi v rojstnem Gorjanskem na Krasu, a je velik pečat njegovemu življenju dala prav Postojna. Kiparja, za katerega delo je značilno prepletanje form in raznolikost materialov, s katerimi ustvarja, je na odprtju razstave predstavila kar njegova sošolka, sicer umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Polona Škodič. Razstava prikazuje kronološki pregled avtorjevih del, ki so nastajala od začetka njegovih študijskih let, skozi več intervalov v naslednjih štirih desetletjih, na ogled pa je tudi več umetnikovih risb, ki do sedaj še niso bile razstavljene.
Drobci arhitekturne dediščine Postojne
(september 2023)
Razstava fotografij, poimenovana DROBCI ARHITEKTURNE ZGODOVINE POSTOJNE, ki smo jo pripravili v Notranjskem muzeju je postavljena na štirih kubusih, ki so postavljeni na štirih lokacijah po mestu – pred Notranjskim muzejem, ob občinski stavbi, na Trgu padlih borcev in v parku SGLŠ – so predstavljene fotografije Postojne iz različnih obdobij zgodovine našega mesta.
Ohranjene fotografije in razglednice namreč pomenijo neizčrpen vir za proučevanje, iz njih odseva toplina preteklega časa in velikokrat le še na razglednici "zapisana" podoba ponuja nostalgično, včasih že pozabljeno ali pa težko prepoznavno sliko nekega kraja. V Notranjskem muzeju hranimo izjemno zbirko razglednic, ki je začela nastajati že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes se uvršča med eno večjih območnih zbirk in majhen delček le-te je zdaj postavljen na ogled.
V krajši otvoritveni slovesnosti sta zbrane nagovorila gosta, Marija Brus, sekretarka na Ministrstvu za kulturo in župan Občine Postojna Igor Marentič. Dobrodošlico vsem obiskovalcem pa sta izrekla tudi dr. Slavko Polak, muzejski svetnik, biolog in Tine Kaluža, avtor razstave. Namen slednje je opozoriti na težavne okoliščine in težak povojni čas, v katerem je prebivalstvo Postojnskega okraja v izjemnem optimističnem zanosu ustanovilo množico najrazličnejših inštitucij, med katere spada tudi Notranjski muzej. Nabor razstavljenih predmetov, skrbno pripravljen s pomočjo sodelujočih inštitucij (Glasbena šola Postojna, Inštitut za raziskovanje krasa, Knjižnica Bena Zupančiča in drugi), priča o času, ko je prebivalstvo cone B slovenskega Primorja s pokončno držo kljubovalo zgodovinskim preizkušnjam in na noge postavilo novo generacijo ustanov, ki v veliki meri uspešno delujejo še danes. Pri tem kljub vojnemu opustošenju in negotove državne razmejitve niso pozabili tudi na kulturno udejstvovanje, ki je v letu 1947 doživljalo pravi preporod.
Na hribovitem obrobju notranjskih polj so na prelomu iz 2. v 1. tisočletje pred našim štetjem nastala številna naselja – gradišča. Pripadniki notranjske železnodobne skupnosti so jih postavili na vzpetinah z odličnim razgledom na okolico in na poti, ki so vodile preko pokrajine. Razstava ponuja razglede z enajstih naselbin, ki so svoj razcvet doživele v 8. in 7. stoletju pr. n. št. in imele v skupnosti pomembno vlogo.
Poletna muzejska noč (19. junij – 12. oktober 2021)
Na pregledni razstavi je bilo iz bogatega ustvarjalnega opusa ilustratorja, karikaturista, pisca stripov, filmskega animatorja in še veliko več – Marjana Mančka, ki od leta 1981 živi in ustvarja v Selščku na Menišiji, predstavljenih več kot tristo karikatur, ilustracij za mladinsko periodiko, knjižnih ilustracij, avtorskih slikanic,stripov, risanih filmov, likovnih zasnov za lutkovne predstave, ilustracij zemljevidov, ovitkov zgoščenk in avdio kaset, razglednic, idr.
Mančkova samosvoja risarska motivika, podpisana z bistroumnim humorjem in pretanjeno satiro, nedvomno vključuje bogato ljudsko ustvarjalnost, izraženo v tradiciji slovenske ilustracije vesnanov iz začetka 20. stoletja. Avtor ohranja slikovito likovno pripoved in jo hkrati izzivalno spreminja v čisto, jasno, včasih minimalistično risbo, priljubljeno med otroki in odraslimi.
Na razstavi smo posebej izpostavili Hribce, izvirne stripovske like, vpete v lokalno izročilo in kolektivni spomin današnjih Hribcev, prebivalcev hribovitih naselij nad Cerknico. Mančkovi najbolj prepoznavni junaki iz praskupnosti prenašajo znanje na potomce, da ga ohranjajo s tradicijo in plemenitijo z inovacijami. Prvinskost Hribcev s prvobitnimi človeškimi odnosi, podobnimi današnjim, se je najprej izrisala skozi strip (Dajnomir in Miliboža, revija Kurirček, 1981), potem v knjigi in zatem še v animiranem filmu (Hribci, 1993).
Obiskovalci so si lahko ogledali tudi številne nagrade in priznanja, ki jih je avtor prejel za svoja dela doma in v tujini, med drugim Levstikovo in nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Svoje umetniške stvaritve je predstavil tudi na 40 samostojnih razstavah doma in več skupinskih v tujini.
Mednarodni muzejski dan (18. maj – 14. junij 2021)
Razstava z naslovom »Da bo zemlja dobro obrodila« in podnaslovom »Zakladna najdba poznorimskega poljedelskega orodja« je bila na Mednarodni muzejski dan na ogled postavljena vsem obiskovalcem muzeja. V centru razstave je bila zakladna najdba dveh železnih predmetov, lemeža in štirirogeljne kopače. Oba predmeta sta iz poznorimskega obdobja (druga polovica 4.–začetek 5. stoletja). Za boljše razumevanje funkcije obeh orodij sta bili izdelani ilustraciji obdelovanja zemlje v tem času. Primerjalno pa smo predstavili tudi plug iz 19. stoletja, kot najpomembnejše orodje poljedelcev. Vsebina razstave je bila dopolnjena s pregledom poljedelskih kultur skozi čas. Zakladna najdba poznorimskega poljedelskega orodja je predstavljena tudi v tiskani brošuri.
Avtorici razstave sta bili: arheologinja Alma Bavdek iz Notranjskega muzeja in arheologinja dr. Zvezdana Modrijan iz Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, sodelovali sta tudi strokovni sodelavki Magda Peršič in dr. Tjaša Tolar. Ilustraciji sta izdelala Domen Perne in Ana Toličič. Oblikovanje klasične razstavne postavitve, spremne knjižice in spletne predstavitve pa je bilo v rokah Vasje Cenčiča.
(26. februar 2021 – ∞)
Šesto obletnico stalne razstave Notranjskega muzeja smo obeležili s predstavitvijo nove podobe predmetov predjamskega zaklada. Naj spomnimo, predjamski zaklad je skupek srebrnih in pozlačenih predmetov (sedem pivskih posod, dva svečnika in solnica), okrašenih v renesančnem stilu. Izdelani so bili v zahodnoevropskih delavnicah med zadnjo četrtino 16. in začetkom 17. stoletja. Predmeti so bili odkriti leta 1991 v času temeljite obnove Predjamskega gradu, ki so jo spremljale obsežne arheološke raziskave. Predjamski zaklad je od leta 2015 v vsem svojem blišču predstavljen na stalni razstavi Notranjskega muzeja. Novo podobo predjamskega zaklada sta ustvarila fotograf Matjaž Prešeren in arheologinja Alma Bavdek.
(8. februar 2021 – ∞)
Betalov spodmol, jama na obrobju Pivške kotline, je eden najpomembnejših paleolitskih spomenikov v Sloveniji in si zasluži našo polno pozornost. Po odkritju, leta 1932 ter izkopavanjih v 30. in 50. letih 20. stoletja, je bil spodmol večkrat predstavljen javnosti z znanstvenimi prispevki in razstavami (Pračlovek na Pivškem, 1975). Svoje mesto je leta 2015 dobil tudi na stalni razstavi Notranjskega muzeja Postojna. Monografija z naslovom Betalov spodmol in občasna razstava Pozabljena dediščina Betalovega spodmola, sta leta 2017 to paleolitsko najdišče najširši javnosti še približala. Zaradi težkih epidemioloških razmer v državi in svetu, ko je muzej večinoma časa zaprt, je bila občasna razstava dopolnjena in preoblikovana. Danes jo lahko vidite na spletni strani muzeja. Na predstavitvi je več ilustracij o življenju v starejši kameni dobi, ki so odlično učno gradivo osnovnošolski in srednješolski mladini. Avtorica razstave je Alma Bavdek, strokovni sodelavec pa mag. Draško Josipovič. Vse ilustracije je ustvaril mag. Marko Zorović, spletni predstavitvi pa je dal obliko Vasja Cenčič.
(3. december 2020 – ∞)
Na ta veseli dan kulture, v epidemioloških razmerah, ko so bila muzejska vrata za obiskovalce zaprta, je bila prvič v zgodovini muzeja na ogled spletna arheološka razstava. Na razstavi je izčrpno predstavljena zakladna najdba dveh železnih predmetov: lemeža in štirirogeljne kopače. Najdena sta bila slučajno na območju med vasema Predjama in Bukovjem. Oba predmeta sta poljedelska orodja. Bila sta lastnikom dragocena, saj sta bila nepogrešljivo orodje za preživetje - prvi za oranje in drugi za okopavanje zemlje. Razstava osvetli čas – poznorimsko obdobje in okolje, v katerem sta bila predmeta v uporabi. Predstavitev je dopolnjena s pregledom pridelkov skozi čas. Za boljše razumevanje oblike pluga – najpomembnejšega orodja poljedelcev pa je na predstavitvi tudi plug iz 19. stoletja. Avtorici predstavitve sta Alma Bavdek iz Notranjskega muzeja in dr. Zvezdane Modrijan iz Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Strokovni sodelavki pa sta Magda Peršič in dr. Tjaša Tolar, prva iz Muzeja in druga iz Inštituta. Ilustracija je delo Domna Perneta in Ane Toličič. Spletno predstavitev je ustvaril Vasja Cenčič.
Igre moje mladosti
(13. oktorber 2020)
Dopolnjena gostujoča razstava Goriškega muzeja Igre moje mladosti, ki ponuja veliko iztočnic za vse generacije. Gre za etnološko razstavo, na kateri so predstavljene različne igre in igrače iz prejšnjega stoletja, rdeča nit pa je ravno v tem, da obiskovalci vidijo stare igrače ter da jih morda lahko navdušimo za igranje starih iger. Prvotna ideja o razstavi je nastala ob premišljevanju, kateri predmeti so takšni, da lahko starši oziroma stari starši otrokom ob njih razlagajo svoje izkušnje, otroštvo itd. Nadaljevanje razstave je nastalo, ko sta združila moči oba omenjena muzeja in pripravila sodelovanje, ki si ga zdaj želita razširiti tudi na druge muzeje in s tem zbrati zgodbe igrač v vsej Sloveniji.
(3. december 2019 - 24. avgust 2020)
Cerkniški karneval, kot ga poznamo danes, se je razvil iz bogate pustne dediščine na Cerkniškem. Pravi začetki novodobnega cerkniškega karnevala segajo v leto 1970, ko je bil ustanovljen Pustni odbor. Leta 1975 se je preimenoval v Pustno društvo, ki je pripravilo nedeljsko pustno karnevalsko prireditev. Avtor večine t. i. etnografskih karnevalskih likov je bil akademski slikar Milan Rot iz Cerknice, ki je z vključitvijo tradicionalnih prvin v pustne like po letu 1978 postavil cerkniški karneval na posebno mesto. Cerkniški karneval je zato poseben in enkraten v slovenskem prostoru, saj vključuje arhaično dediščino in tradicijo pustovanja na Cerkniškem v novodobni cerkniški karneval z aktualnimi družbenimi vsebinami – je fenomen in tradicija obenem.
(10. januar – 1. februar 2019)
Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja, Glasbene šole Postojna in Zveze slovenskih glasbenih šol
(7. november – 29. november 2018)
Na obširnem območju jugovzhodne Slovenije se razprostira zakraselo planotasto pogorje Kočevskega roga. V osrčju Roga leži jama – Spodmol pod Macesnovo gorico, le ena izmed mnogih, ki jih skrivajo temni prostrani gozdovi.
Razstava »Spodmol pod Macesnovo gorico; dva dotika zgodovine«, nam je predstavila jamo kot kraški objekt, ki ga je ustvarila narava in hkrati jamo, ki se jo je dvakrat dotaknila človeška zgodovina. Prvič v bronasti dobi, ko so si v njej skupine ljudi poiskale varno bivališče. Drugič pa se jo je dotaknila leta 1945, ko je bila v neposredni bližini izpeljana likvidacija več tisoč ljudi. Razstava Notranjskega muzeja Postojna je delo arheologinje in muzejske svetnice Alme Bavdek ter krasoslovca, raziskovalca in znanstvenega svetnika dr. Andreja Mihevca. Razstavne panoje in knjižico je oblikovala mag. Špela Drašlar.
(27. september – 7. november 2018)
V terensko in arhivsko raziskavo je bilo vključenih 101 šol na Notranjskem, ki z bogato tradicijo šolskih vrtov niso zaostajale za Slovenijo in ostalimi deželami v Evropi. Razstavo smo predstavili skozi 4 zgodovinsko politična obdobja: »Blagor narodu, ki na šolskem vrtu svoj uk in up goji« (do 1. sv. vojne), »Med dvema ognjema« (medvojno obdobje), »V svobodi nam rožiče lepše cveto« (SFRJ Jugoslavija) in »Na našem vrtu je lepo« (Republika Slovenija). Dejavnosti in status šolskih vrtov se je skozi več kot 150 letni obstoj spreminjal – od izobraževanja in vzgoje učencev in lokalnega prebivalstva o kmetijstvu in odnosu do zemlje, narave in naroda sploh, do vsebin, povezanih s prehrano, trajnostnim razvojem in zdravim načinom življenja. Vsebina razstave je aktualna, saj se po letu 2000 v slovenskih šolah in vrtcih ponovno pojavlja zanimanje za šolske vrtove. Spoznavanje otrok z domačim okoljem – naravo in tudi s pridelavo in uživanjem lokalne kakovostne hrane, ki spet postaja pomembna in dragocena dobrina, je tudi alternativa preživljanju večine prostega časa v virtualnih svetovih. Spodbudno je, da danes kar 2/3 osnovnih šol in njihovih podružnic na Notranjskem izvaja dejavnosti na šolskem vrtu.
(27. september 2018 – 7. januar 2019)
Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja
Vrt je že od nekdaj pomemben življenjski prostor človeka, ki ga povezuje z naravo. Slovenske šole imajo bogato tradicijo šolskih vrtov. Osnove so bile postavljene leta 1869 z uvedbo obvezne osnovne šole na Slovenskem, ko je bilo v tretjem osnovnošolskem zakonu šolam, predvsem podeželskim, priporočeno, da naredijo šolski vrt, ki jim bo služil kot učilnica v naravi. Vsebina razstave je aktualna, ponovno se pojavlja zanimanje za ustanavljanje šolskih vrtov (primer dobre prakse je projekt Inštituta za trajnostni razvoj »Šolski ekovrtovi«, pa projekt "Učni sadovnjak, EkoŠole,Erasmus KA2, UNESCO šole, .... Urbane brazde ... ; na primer projekt Šolski ekovrti je zaživel leta 2011 na več kot 150 OŠ, vrtcih, srednjih šolah ter dijaških domovih širom po Sloveniji. Velik pomen projektov je v izobraževanju za trajnostni razvoj in vključevanje v pouk in vzgojo otrok. Pomembno je tudi prizadevanje, da bi šolski vrtovi spet postali sestavni del šolskega učnega programa.
Notranjski muzej Postojna, ki deluje pod okriljem Zavoda Znanje Postojna, letos praznuje 70. obletnico delovanja, ki jo bo zaznamoval s sklopom dogodkov. Prvi se je odvil že danes z otvoritvijo priložnostne razstave, ki sta jo odprla minister za kulturo Anton Peršak in postojnski župan Igor Marentič, in ki sta ob otvoritvi poudarila pomembnost sodelovanja države ter občine za zagotavljanje nemotenega dela muzeja na vseh njegovih področjih ter nalogah, ki mu jih nalaga država. Ob tej priložnosti je osrednja muzealska institucija v regiji izdala istoimenski zbornik Muzej je Vaš in zavrtela film o delu muzeja v teh sedemdesetih letih. Pripoved na sami razstavi pa se bo na inovativen način sprehodila skozi bogato slikovno gradivo ter z izborom najatraktivnejših muzejskih predmetov osredotočala na vsakdanje muzejske prakse, ki bodo obiskovalce popeljale v zakulisje muzeja in strokovnega dela kustosov.
Vse od ustanovitve muzeja leta 1947 je bila institucija pomemben sogovornik in sooblikovalec ter pospeševalec lokalnega in regijskega turizma. Razstava bo zasedla vse proste prostore in površine v pritličju muzeja. Muzej pa ni samo razstava, ki si jo lahko obiskovalci ogledajo. Muzej smo ljudje in tudi strokovnjaki - kustosi, ki zbiramo, dokumentiramo, preučujemo, prestavljamo in ohranjamo pomembno dediščino za zanamce. »Nevidna« plat muzejskega dela bo prikazana kot zgodovinski prerez skozi zbirke muzeja in s tem skozi kulturno in naravno premično dediščino Primorsko-notranjske regije, ki tvori eno izmed osrednjih sidrišč lokalne identitete kot tudi turistične ponudbe.
(1. december 2017 – 18. maj 2018)
Z odprtjem razstave »Muzej je vaš«, ki je počastila 70. letnico Notranjskega muzeja je bila odprta tudi razstava »Pozabljena dediščina Betalovega spodmola«. Betalov spodmol, jama, ki leži na obrobju Pivške kotline, je bil odkrit leta 1932. Zasluge za odkritje in kasneje za arheološka izkopavanja ima Franco Anelli, raziskovalec z italijanskega speleološkega inštituta, ki je pred drugo svetovno vojno deloval v Postojni. Z razstavo so bile predstavljene Anellijeve raziskave in rezultati le teh. Večji del razstave pa je pripovedoval zgodbo o usodi izkopanega materiala – predmetov, ki so prepotovali dolgo pot pred vrnitvijo v Postojno. Preteklo pa je tudi veliko časa, preden so bili predstavljeni širši javnosti. Betalov spodmol je eno od treh najpomembnejših paleolitskih jamskih najdišč v Sloveniji.
(2. december 2016 – 1. marec 2017)
Sovič je hrib nad Postojno z dominantno lego na robu kotline. Že od 19. stoletja je znano, da je v zgodovini odigral pomembno vlogo. S predmeti, ki jih hrani muzej, nam je razstava predstavila Sovič. Na njem je bila v daljni preteklosti prazgodovinska naselbina, morda tudi rimska utrdba. Sledi iz teh obdobij je poškodoval grad in njegovi pomožni objekti. V sodobnem času pa so v plasti iz preteklosti posegli vodni zbiralniki, vojaški jarki in bunker zgrajen sredi grajskega palacija. Vsak od njih je spomenik svojega časa.
Razstava je nastala v sodelovanju Notranjskega muzeja Postojna, Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova gorica in podjetja Avgusta d. o. o. iz Idrije. Pripravili so jo: Alma Bavdek, Patricija Bratina, mag. Draško Josipovič in Janez Rupnik. Oblikovanje razstavnih panojev in knjižice v slovenskem in angleškem jeziku je bilo v rokah mag. Špele Drašlar.
(18. maj – 7. november 2016)
V nizu občasnih razstav, vezanih na stalno razstavo o krasu (Kras/ Muzej krasa) smo predstavili zgodnje dokumentarne fotografije slikarja, grafika in fotografa Vena Pilona, posnete od 1922 do 1925. leta. Vizualni posnetki beležijo čas kljubujoče in spreminjajoče se primorske kulturne krajine Primorske pod nasilno fašistično oblastjo in ohranjajo podobo identitete tedanjega kamnitega Krasa in trdoživih Kraševcev. Veno Pilon se je namreč zavedal, da bo ta kulturna krajina izginila, zato je v svojo »črno kišto« želel ujeti: »mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo.«
S tem zavedanjem je avtor svoje fotografije iz tega obdobja (173), opremljene z njegovimi komentarji že leta 1928 podaril tedanjemu Etnografskemu muzeju v Ljubljani.
(18. maj - 7. november 2016)
Gostovanje razstave Goriškega muzeja
Predstavitev je osredotočena na čas prve svetovne vojne (1915–16), ko je bil Veno Pilon vojak na fronti in v ruskem ujetništvu. Predstavljena so bila pisma, ki jih je pisal s fronte prijatelju Stanu Kosovelu. Pisma so odraz slikarjevega doživljanja fronte, so njegova osebna in obenem zgodovinska resnica.
Z razstavama »Veno Pilon – fotograf Krasa« in »Pišem ti na različne naslove …«, smo obenem obeležili stodvajsetletnico Pilonovega rojstva in stoletnico prve svetovne vojne.
(3. december 2015 – 7. februar 2016)
Razstava nas je popeljala v Žegnano jamo, ki leži na pobočju Varde v bližini vasi Orehek – jamo z majhnim vhodom in v notranjosti s spletom rovov v več nivojih. Arheološke raziskave so se v jami odvijale večkrat. Prvič leta 1884, ko je tržaški raziskovalec Karl Moser izkopal dele keramičnih posod, največ srednjeveških. Leta 1956 je v jami izkopaval slovenski speleoarheolog Franc Leben. Tudi on je našel le srednjeveške razbite posode. Ob obisku jame, članov Jamarskega društva Karlovica, pa je bil povsem slučajno odkrit keramičen vrč, ki je osrednji in edini predmet na razstavi. Je preprostih oblik. Podobno oblikovano kuhinjsko posodje se je uporabljalo več stoletij, najverjetneje za vodo in je sodilo prav v vsako hišo.
Pred otvoritvijo razstave, na Ta veseli dan kulture, je dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU predaval o paleolitskih najdiščih na JZ robu Pivške kotline.
(1. oktober – 1. december 2015)
Občasna razstava, ki se tematsko navezujejo na stalno razstavo »Kras/ Muzej krasa« in jo s krasom povezuje selitvena paša (transhumanca), ki je bila v preteklih stoletjih zelo pomembna gospodarska dejavnost na Krasu, Pivki, Brkinih in Čičariji. Predstavlja kraševca (kraškega ovčarja), ki je edini slovenski avtohtoni pastirski pes, uvrščen na mednarodni seznam avtohtonih pasem pastirskih psov že 81 let. Kraševec je naša naravna in kulturna dediščina, ki je skozi vsaj dva tisoč letno zgodovino in več kot stoletno kinološko tradicijo doživljal vzpone in padce, vendar se danes zanimanje za tega varuha čred spet vrača.
Zato si zasluži vso pozornost, kot je rekel, Ivan Lovrenčič že leta 1925, ali: »Naš kraški ovčar zasluži, da se zanj zavzamemo, ne le zato, ker je dober pes, ampak tudi zato, ker je res naš pes!«.
(18. maj – 14. oktober 2013)
Razstavi odkrivata delček osebnega doživljanja obiskovalcev znanih in manj znanih dežel Afrike. Nova spoznanja ne stremijo k objektivni resnici, še manj pa narekujejo način življenja, vpet v globalno okolje. So zgolj osebne zgodbe, ki sčasoma postanejo spomin(k)i – pozdrav od tam nekje, nekoč…
Slovensko lesno mešano podjetje Slovenia Bois S.A.R.L, ustanovljeno leta 1971, s sedežem v glavnem mestu Bangui je v 70. In 80. letih prejšnjega stoletja delovalo v ribiški vasi Bayangi na tromeji Kongo-Kamerun-CAR in je bilo s 500 in več zaposlenimi domačini največje podjetje v Centralnoafriški republiki. Podjetje je zakupilo okrog 400 000 ha gozdov za pridobivanje eksotičnega lesa. V letih delovanja je bilo v njem zaposlenih okrog 30 strokovnih delavcev Slovenijalesa in Javora Pivka, ki so upravljali sečišče, žago, furnirnico in ostalo infrastrukturo. Furnir, žagani les in hlodovino so izvažali v Slovenijo in druge jugoslovanske republike ter v ostale evropske države. Leta 1987 je podjetje Slovenia Bois prenehalo delovati. Na območju, ki ga je zakupilo, je bil leta 1990 ustanovljen Narodni park Dzanga Sangha.
Razstava Pozdrav iz Afrike na eni strani predstavlja akulturacijo Rdečih ljudi – N'coakhoe oziroma Basarwa, bolj znani kot Sani, Grmičarji oz. Bušmani v sodobno družbo, v okviru projekta Kuru Development Trust v bocvanski puščavi Kalahari. Od leta 1986 deluje v naselju D'Kar v okrožju Ghanzi v Bocvani z državno in mednarodno podporo vladnih in nevladnih organizacij. Način življenja Sanijev, se v tisočletjih do kokakole v pločevinki ni bistveno spreminjal. Ob koncu drugega tisočletja so bili Rdeči ljudje razdvojeni med dvema svetovoma: tistim, ki ga ni več, in tistim, ki ga ne poznajo. Stiska, v kateri so se znašli, je deloma pripomogla, da so se začele različne etnične skupine čezmejno spoznavati in povezovati (WIMSA, FPK). Zaradi ustanavljanja narodnih parkov oziroma načrtovanega izkopa diamantov jih je bocvanska vlada v letih 1997 – 2002 izselila v tabore. Z razsodbo sodišča o njihovi nezakoniti prisilni preselitvi s strani vlade so se leta 2006 smeli vrniti v narodni park, svoje naravno življenjsko okolje.
Porečje reke Omo je zaradi bogatih geoloških in arheoloških najdb uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in velja za najbolj nedotaknjeno kulturno krajino. V težko dostopnih predelih so še do nedavnega živele skoraj enako kot njihovi predniki pred stoletji, edinstvene etnične skupine na svetu (Ari, Bani, Dorze, Hamar, Karo, Konso, Mursi, Nyangatom,…). Na območju Omo delujejo danes humanitarne organizacije z namenom, da bi domačinom omogočili boljše življenje; nasprotno pa dokončno spreminjajo njihovo kulturo in bivalno okolje. Mednarodne pobude, ki so pri Sanijih preprečile vladne načrte, žal pri etiopska vladi niso uspele, saj si prizadeva zaradi globalnih interesov (gradnja največjo hidroelektrarno v Afriki Gilgel Gibe III na ozemlju prebivalcev Karo), ki so dramatično zarezali v divjo naravo in korenito spremenili življenje, »civilizirati« pol milijona prebivalcev in jih vključiti v državo, čeprav je ta predel vseskozi ignorirala.
Na razstavah so bili predstavljeni predmeti izključno iz osebnih zbirk.
(18. maj – 14. oktober 2013)
Gostujoča razstava Slovenskega šolskega muzeja
Temeljila je na osebnih izkušnjah avtorjev - prostovoljcev v treh različnih afriških državah; Angoli, Malaviju in Gani. Zaradi posebnosti posameznih okolij, avtorji niso govorili o afriškem šolstvu nasploh, temveč so predstavili šolske razmere ločeno po državah in hkrati ločeno po šolah in okoljih, saj se le-te tudi znotraj posamezne države lahko bistveno razlikujejo. Na razstavi smo skozi štiri tematske sklope – šolski prostor, šolski pripomočki, šolske uniforme in prosti čas, spoznavali preživljanje dneva angolskih, malavijskih in ganskih otrok.
(8. marec - 18. maj 2013)
Nabor: štelenga, vistirunga, vizita je slavnostni ritual ob uradnem preverjanju oziroma potrjevanju sposobnosti vojaških obveznikov za služenje vojaščine. Avstrijski naborni sistem vojaške obveznosti, uveden v 18. stoletju (1705. leta) so nasledile države SHS, FLRJ in RS do leta 2003, ko je bila uvedena poklicna vojska. Dolgoletna tradicija organiziranih naborov se je v Sloveniji z občasnimi prekinitvami v medvojnem in povojnem obdobju najdlje ohranila na Pivškem, Bistriškem in Sežanskem. Raznobarvni trakovi, ki so posnemali barve državnih simbolov in sveži šopki cvetja so bili svojstven sporočilni znak nabornikov. Na Pivškem so obudili vistirungo po letu 1960 in leta 1974 uvedli tekmovanje nabornih voz, ki je bilo zadnjič organizirano maja 2002. Spomin na nabor in navado krašenja naborniških voz s papirnatim cvetjem se je v sedanji čas ohranil s prikazom vizite na prireditvi Furmanski praznik v Postojni, po letu 2016 ponovno organizirata prikaz naborniških voz Občina Postojna in Park vojaške zgodovine Pivka.
(16. junij – 7. julij 2012)
Na Poletno muzejsko noč je bil prvič v muzejskih prostorih na ogled postavljen predjamski zaklad. Razstava »Predjamski zaklad« je bila razdeljena na dva dela. V prvem smo se dobro informirali o Predjamskem gradu, njegovi zgodovini in obnovi gradu ter o arheoloških raziskavah, ki so botrovale senzacionalnemu odkritju grajskega zaklada. S sliko in besedo v slovenskem in angleškem jeziku smo bili seznanjeni z desetimi srebrnimi in pozlačenimi predmeti. To so: sedem pivskih posod, dva svečnika in solnica, ki jih oblika in bogato okrasje postavlja v čas zadnje četrtine 16. in v začetek 17. stoletja. V drugem prostoru pa nas pričaka, v vsem svojem sijaju, predjamski zaklad; dragocen, lep in skrivnosten.
(20. maj 2011 – 10. september 2014)
Razstava je predstavila zgodovino in naloge muzeja (zbiranje in pridobivanje, hranjenje, dokumentiranje, raziskovanje in konserviranje ter restavriranje predmetov) v različnih razvojnih obdobjih njegovega 60 letnega delovanja. Želja avtorjev je bila, da se domačinom in širši javnosti po dobrih dveh desetletjih v novo pridobljenih razstavnih prostorih spet predstavi kulturna in naravna dediščina Notranjske, ki jo s tega območja hrani Notranjski muzej v skladu s temeljnim poslanstvom muzejev. Na ta način smo avtorji želeli tudi opozoriti na takratno novo in posebno stanje muzeja ter ozavestiti javnosti, da so muzeji tisti, ki hranijo dediščino za prihodnost – od tod tudi naslov razstave.
