Fotografija, ki smo jo tokrat potegnili iz predala za Zeleni kavč modruje, nas popelje v Rov podpisov v Postojnski jami. Posnel jo je Franci Bar leta 1949, na jamski steni pa lahko poleg številnih podpisov in risb opazimo tudi simbole »rozenkrojcerjev«, pripadnikov duhovnega in filozofskega gibanja, ki se je v Evropi pojavilo v začetku 17. stoletja.
Avtor fotografije Franci Bar (1901–1988) je bil eden najpomembnejših slovenskih jamskih fotografov. Z jamsko fotografijo se je začel ukvarjati že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, s fotoaparatom pa je dokumentiral številna raziskovanja slovenskega kraškega podzemlja. V življenju je obiskal okoli 170 slovenskih ter številne jame po nekdanji Jugoslaviji in svetu. Pomemben del njegove fotografske zapuščine danes hrani tudi Notranjski muzej Postojna.
Ime Francija Bara je dobro znano tudi našim piscem rubrike Zeleni kavč modruje. Ko namreč brskamo po fototeki s starimi fotografijami in iščemo naslednjo zgodbo, pogosto naletimo prav na Barove posnetke. Fotografija Rova podpisov je tako le eden izmed številnih njegovih posnetkov, ki so ohranili podobo kraškega sveta in ljudi, povezanih z njim.
(rov podpisov, vir: I Feel Slovenia, avtor: Miha Krivic)
Rov podpisov že s svojim imenom razkriva svojo posebnost. Na njegovih stenah so obiskovalci skozi različna obdobja puščali sledi svoje prisotnosti – imena, podpise, letnice, risbe in druge zapise. Nekateri so stari več desetletij ali celo stoletij in danes pričajo o ljudeh, ki so jamo obiskovali, raziskovali ali v njej delali.
Ob tej fotografiji pa se pojavlja zanimivo vprašanje: kako naj danes gledamo na takšne zapise?
So podpisi na steni grafiti? Gre za vandalizem? Ali pa so po toliko letih postali zgodovinski dokument in del kulturne dediščine?
Meja ni tako preprosta, kot se morda zdi. Podpis, ki bi ga nekdo danes pustil na jamski steni, bi razumeli kot poškodovanje naravne in kulturne dediščine. Toda starejši podpisi lahko raziskovalcem pripovedujejo o zgodovini obiskovanja in raziskovanja jam ter ljudeh, ki so skozi stoletja vstopali v podzemni svet.
Prav to vprašanje se lepo povezuje z našo trenutno razstavo Zločin in sadež, ki se ukvarja s fenomenom grafitov in med drugim odpira tudi vprašanje jamskih zapisov. Kdaj je zapis vandalizem in kdaj postane dokument nekega časa? Kje se konča čečkanje po steni in začne kulturna dediščina?
Kakšno pa je vaše mnenje – so stari podpisi v Rovu podpisov vandalizem ali kulturna dediščina?
